KONSERVATORSKO-RESTAVRATORSKI POSEG NA DESNEM STRANSKEM OLTARJU V P. C. SV. JURIJA V PRAPROČAH PRI POLHOVEM GRADCU

 

SKOZI ZGODOVINO

V podružni cerkvi se nahajajo trije čudoviti oltarji iz 2. polovice 17. stoletja. Imena njihovih izdelovalcev ostajajo neznana, vemo pa, da je oltarje prenovil podobar Janez Janežič, stranska oltarja leta 1861 in glavnega tri leta kasneje, leta 1864. Ta podatek nam je znan zaradi zapisa Franceta Steleta, ki je njegov podpis še lahko bral na hrbtni strani glavnega oltarja: JOHANN JANEŽIČ VERGOLDER. Janežič je v tistem času deloval na širšem polhograjskem področju, podpisan je tudi pod prenovo glavnega oltarja in izdelavo stranskih oltarjev v podružni cerkvi sv. Kancijana na Vrzdencu, kjer je deloval s svojim očetom Alexom. Tako oltarji na Prapročah kot na Vrzdencu imajo podobno barvno shemo, zato lahko tudi na podlagi tega dela povežemo z istim podobarjem.

 

DESNI STRANSKI OLTAR SV. ANTONA PUŠČAVNIKA

Oltar na desni strani cerkve je v nekoliko boljšem stanju od levega. Na predeli je napis: Nov. 1660/ Renovatum 1861.
Tako kot levi oltar je tudi ta zaradi ozke oltarne menze zelo stisnjen ob steno, tako da mu manjka rezbarjeno okrasje na desni strani ob stranski niši. Opaznih je nekaj manjkajočih atributov in delov figur (Mihael-tehtnica in meč ter levo krilo). Leseni nosilec je nekoliko manj prizadet od lesnih insektov in oltarna arhitektura posledično bolj stabilna. Poškodbe na polihromaciji so podobne kot na levem oltarju, le v malo manjšem obsegu.

 

KONSERVATORSKO-RESTAVRATORSKI POSEG

Po demontaži lesenih plastik in okrasja smo še pred transportom oltarno arhitekturo oltarja grobo očistili površinskih nečistoč (pajčevine, odpadki, prah, netopirjevi iztrebki, iztrebki glodalcev) in vse elemente zaščitili za transport. V restavratorski delavnici je najprej sledila dezinfekcija nato pa površinsko odstranjevanje nečistoč. Leseni nosilec je bil v zelo slabem stanju. Na spojih oltarne arhitekture in na hrbtni strani lesenih plastik so bile vidne sledi originalne polihromacije, tako da dodatno sondiranje površine ni bilo potrebno.
Oltar je bil prvotno polihromiran v kostanjevo rjavi barvi, pozlačena mesta pa so povečini ostala enaka. Zaradi slabe ohranjenosti prvotne polihromacije in zaradi možnosti, da se ta še bolj poškoduje, smo se odločili za ohranitev sekundarne preslikave iz leta 1861, s katere smo odstranil le debeloslojni porumenel lak.

Leseni nosilec, ki je bil močno poškodovan od lesnih insektov smo utrdili in zaščitili z različnimi premazi, infuzijami in določenimi mizarskimi sanacijami. Vse manjkajoče rezbarjene elemente smo dodelani na novo v lipovini (krila, deli okončin-prsti, atributi-Mihael, svetnici kraljici-mučeniški palmi, profilirane letve na oltarni arhitekturi), manjše manjkajoče dele pa smo domodelirali z dvokomponentno epoksidno smolo. Na vsa poškodovana mesta smo nanesli novo plast klejno-krednega grunda do izenačitve nivojev z ohranjeno polihromacijo. Manj poškodovane posrebrene in pozlačene površine smo retuširali, večje poškodbe pa na novo pozlatili. Novo pozlato smo s patiniranjem poenotili z ohranjeno pozlato, tako da ne izstopa iz celote.
Na koncu smo vse elemente sestavili v celoto, najprej v delavnici, kjer smo izdelali še nove lesene opore za boljšo statičnost oltarja, nato pa smo ga prenesli na njuni mesti v cerkvi. O posegu smo napisali poročilo s fotodokumentacijo.