KONSERVATORSKO-RESTAVRATORSKI POSEG NA GLAVNEM OLTARJU SV. MARTINA V P. C. V ZALOGU PRI PREČNI NA DOLENJSKEM

VPRAŠANJE PREZENTACIJE POLIHROMACIJE

Za sekundarne prenove oltarjev v splošnem velja, da najpogosteje ne presežejo izvirnika in da njihova kvaliteta tekom stoletij upada. Ta teza se je potrdila na glavnem oltarju iz p. c. sv. Martina v Zalogu pri Prečni. Zlati oltar iz 2. polovice 17. stoletja predstavlja kvaliteten rezbarski izdelek, ki je bil deležen dveh preslikav, prvič leta 1757 in drugič leta 1878.

V želji po ohranjanju zgodovinskega in estetskega pomena zlatega oltarja je bil z odgovorno konservatorko in naročnikom sprejet dogovor o konserviranju in čim manj invazivnem pristopu k restavriranju. Ob tem se je pojavilo vprašanje glede prezentacije polihromacije na oltarju. Prvotna poslikava, ki se je pokazala ob razstavitvi oltarja, je bila dobro ohranjena in je presenetila zaradi uporabe živega kolorita (rdeč in bel marmorino). Ob iskanju najprimernejše tehnologije za odstranitev sekundarnih preslikav se je izkazalo, da bi bil ta postopek zahteven in dolgotrajen. Ogrozil bi integriteto originala, obenem pa bi se znatno povečali tudi finančni stroški.

ODLOČITEV: KOMBINACIJA DVEH SLOJEV POLIHROMACIJ

Na podlagi preliminarnih raziskav je bila sprejeta odločitev, da se na oltarni arhitekturi odstrani preslikavo iz 19. stoletja in prezentira kvalitetnejšo baročno preslikavo, medtem ko se ohrani recentno pozlato in posrebritev. Prav tako je bila na leseni plastiki za prezentaciji določena recentna polihromacija, saj bi z odstranjevanjem le te povzročili nepopravljivo škodo na vseh plasteh. V poročilu o posegu so natančno dokumentirane preliminarne raziskave in ugotovitve o vseh preteklih posegih.

Kljub zavedanju, da lahko prezentacija različnih nivojev polihromacije vodi v zmotno dojemanje estetike določenega obdobja, se je v tem primeru izkazalo, da je takšno kombiniranje najbolj ustrezna rešitev, s katero sta bila zadovoljna tako stroka kot naročnik. Originalna poslikava je ostala nedotaknjena in zaščitena pod prezentirano poslikavo iz 18. stoletja, z ohranjanjem sekundarne pozlate in posrebritve na celotnem oltarju pa smo se izognili nesmiselnemu odstranjevanju teh slojev, ki bi po izgledu ostali enaki, izgubila pa bi se njihova zgodovinska vrednost.

Konservatorsko-restavratorski poseg na oltarju se je izvajal med leti 2016 in 2018.