KONSERVIRANJE IN RESTAVRIRANJE OLTARJEV IN PRIŽNICE V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. KANCIJANA NA VRZDENCU

SKOZI ZGODOVINO

Na predeli glavnega oltarja je ohranjen napis z letnico 1752 in zapisom, da je bil oltar takrat pozlačen. Izdelan je bil pred tem in nato poslikan na mestu. To je razlog, da so ponekod vidni debeli nanosi klejno-kredne podloge, ki je zatekala v globine in ponekod prekrila sicer zelo natančno izdelane detajle.

Glavni oltar je ohranil svojo prvotno obliko kar 266 let. Vmes je bil sicer leta 1859 delno preslikan, tudi tokrat kar na licu mesta, pri čemer pa se je prvotna poslikava le prekrila in tako ostala nepoškodovana. V 19. stoletju je bila dodana kartuša nad osrednjo nišo s sv. Kancijanom, na kateri je zapis: »ALTARE PRIVILEGIATVM IN PERPETVVM. BREVE LEONIS PP. XIII. 10. SEPT. 1878.«. Pomeni, da je papež Leon XIII. z brevom 10. septembra leta 1878 cerkvi podelil privilegij, da je na oltarju darovana sveta maša pri Bogu deležna popolnega odpustka za dušo v vicah, za katero je bila darovana.

Stranska oltarja sta bila izdelana in poslikana leta 1858 izpod rok očeta Aleksa in sina Janeza Janežiča, ki je leto kasneje preslikal tudi glavni oltar, kar izpričuje zapis na predeli desnega oltarja in zavesah levega oltarja.

Prižnica je najstarejši kos oltarne opreme v cerkvi, saj se glede na kombinacijo črne in kostanjevo-rjave barve z zlatom v prvotni polikromaciji lahko sklepa, da gre za delo iz konca 17. stoletja, ko so bili posebej značilni t. i. zlati oltarji. Sestavljajo jo tudi dobro ohranjene in zelo kvalitetno poslikane tabelne slike evangelistov, ki so bile v preteklosti le delno preslikane, arhitektura pa deležna predelave. Pokazalo se je, da je bila pohodna površina dvignjena približno 6 cm, dodani vstavki na obodu in spodnjem delu prižnice pa nakazujejo možnost, da je bila prvotno postavljena v ladji ob pilastru na severni steni.

KONSERVATORSKO-RESTAVRATORSKI POSEG

Po demontaži je bilo potrebno vse elemente zaradi prisotnosti lesnih insektov zapliniti v neprodušni komori za dezinskecijo in preprečitev njihovega nadaljnjega delovanja. Nato vedno sledi ugotavljanje prisotnosti preslikav in prezlatitev s sondiranjem površine. Na glavnem oltarju je bila odkrita le ena delna preslikava s prezlatitvijo, na prižnici pa dve preslikavi in ena delna predelava oboda in stopnic. Stranska oltarja sta brez kasnejših preslikav, moteč je bil le lak, ki je tekom let porumenel. Pri odločanju, do katere mere se odstranjuje preslikave se je posvetovalo z znanstvenim svetnikom dr. Blažem Resmanom in naročnikom. To je prineslo določene kompromise, zaradi katerih celotna notranja podoba deluje poenoteno.

Sledili so postopki čiščenja prahu, pajčevine in sipin iz kipov, utrjevanja lesenega nosilca, dodelava manjkajočih prstov, žarkov, atributov, kril in drugi poškodb. S kombinacijo mehanskih in kemičnih postopkov se je na arhitekturi glavnega oltarja in prižnice odstranilo preslikave, na stranskih oltarjih pa porumenel lak. Leseno ohišje menze na glavnem oltarju je bilo tako poškodovano, da je bilo potrebno ornament odstraniti od nosilca, ga ponovno sestaviti in izdelati manjkajoče dele. Nato se je ornament ponovno pritrdilo na deske ohišja, s katerega se je medtem prav tako odstranilo preslikavo. Na vse poškodbe se je nato naneslo novo klejno-kredno podlogo, pripravljeno po klasični recepturi, nanjo pa se je izvedlo retušo polikromacije (poslikave in pozlate) z akrilnimi reverzibilnimi barvami in pravim 23-karatnim zlatom.

MONTAŽA NA PRVOTNO MESTO

Po vseh opravljenih postopkih smo dela zaključili z montažo vseh elementov v celoto, kar je zahteven proces. Za sestavo namreč ne obstaja načrt, kako je bil oltar prvotno sestavljen. Zato je potrebno biti previden, da ne pride do napak, kot se je to zgodilo pri prenovi leta 1859.  Pri odstranjevanju preslikave v glavni niši se je namreč izkazalo, da so bili oblaki premeščeni. Razlog za to je bila morda postavitev kipa sv. Kancijana na podstavek, zaradi česar so bili oblaki prerazporejeni. Ker smo podstavek kipa odstranili, smo pri ponovnem nameščanju oblakov sledili prvotnim sledem na barvni plasti in niši vrnili prvoten izgled. Morda pa je bil podobar pri odstranjevanju in ponovnem pritrjevanju oltarne ornamentike le površen, saj je tudi stranske zavese namestil pretirano čez rob prekladne plošče. Tudi pri teh smo ob montaži sledili sledem prvotne poslikave in jih namestili na prvotna mesta. Ob tem smo se še dodatno zavedli, kako pomembno je natančno označevanje prvotne namestitve še pred demontažo, da zanamci ne bodo podobnih napak odkrivali tudi pri našem delu.

Dela so potekala v letih 2017 in 2018.